ZADNJI BOJEVNIŠKI KRALJI EVROPE

NOVE EPIZODE OB SREDAH OB 21.00

Rune - skrivni signali

Kratka zgodovina

Rune, skrivnostni simboli, ki jih poznamo iz iger, pravljic in fantazijskih knjig, izvirajo iz zgodnjega srednjega veka iz mrzlih vikinških dežel. Uporabljali so jih od 2. do 13. stoletja. Rune so vrezovali v lesene table, palice, drevesa in skale (papir so na severu začeli uporabljati precej pozno) kot tudi v vsakodnevne predmete in amulete. Večina predmetov se je skozi čas uničila, zato pa so se runski zapisi obdržali na kovinskih in kamnitih predmetih. Legenda pravi, da je bog Odin ljudem podaril umetnost pisanja run. Rune imajo posebno abecedo, v kateri ima vsaka črka še poseben simboličen pomen. Uporabljali so jih za pisanje pesmi, hkrati pa so črke uporabljali tudi kot metafizične simbole, s katerimi so ustvarjali uroke. Moč run je bila del verskega prepričanja. Rune so lahko ščitile, sovražnikom pošiljale nesrečo in zagotavljale uspeh v vojni in ljubezni.

Za pravilno uporabo run se je potrebno naučiti posameznih simbolov, njihovega magičnega pomena in metode ustvarjanja s krvjo in barvo. Sposobnost pravilne izbire simbolov (njihov vrstni red, število in število ponovitev) je zahtevala veliko šolanja in spretnosti. Na primer, na amuletu iz Lindholma, ki so ga našli leta 1840, je nekdo vrezal naslednje rune: "Meni, poglavarju plemena, je ime Sawilag, Veličanstvo."

Runska abeceda (futhark) iz 3. do 9. stoletja je vsebovala 24 simbolov, druga mlajša različica (od 9. do 13. stoletja) pa 16. Beseda "runa" (skrivnost, šepet, nasvet, skrivnost) se je v evropskih jezikih pojavila šele v 17. stoletju. Pred tem jih akademiki, ki so pisali v latinščini, niso jemali dovolj resno, da bi se jih potrudili razumeti, saj je bila to poganska magija.

Pravila uporabe abecede so se razlikovala od pravil, ki so veljala v srednji Evropi. Razlika je bila v tem, da so rune lahko pisali od desne proti levi ali obratno oz. se je to lahko spreminjalo iz vrstice v vrstico, če je imelo besedilo več vrstic. Včasih so dodali še celotno abecedo, da so s tem še okrepili moč magije. Pisava se do 14. stoletja ni prav veliko razvila. Običajno so bili najbolj izurjeni kovači.

Izvor in pomen

Raziskovalci so prišli do zaključka, da runska abeceda verjetno izvira iz Italije in poudarjali vpliv Etruščanov. Pisava je dosegla Vikinge prek Rimljanov in predstavnikov plemen, ki so bili del legij med odpravami na sever Evrope. Germanska plemena so se v tistem času borila skupaj z Rimljani in tako so sklenili tudi politične stike.

Začetki zanimanja za runske simbole

Nekega dne leta 1751 je Vikmand, prebivalec mesta Flemloese na otoku Funen, kopal šoto za ogrevanje, ko je naletel na okrašeni rog in leseno tablo. Ocenjujejo, da odkritje izvira iz 359 do 550 let pr. n. št., oba predmeta pa sta bila popisana z runami. Ne vemo, kaj se je zgodilo s predmetoma, ohranile pa so se risbe. Skozi leta se je zvrstilo še več srečnih najdb.

Leta 1859 so organizirali dve raziskovalni ekspediciji. Med odpravo, ki jo je vodil E. Engelhardt, so našli več tisoč predmetov iz bronaste, mlajše kamene in železne dobe, na katerih so našli veliko runskih zapisov. Jezikoslovci so dokazali, da so imeli Normani do 9. stoletja skupni jezik, zaradi česar je bila nadaljnja analiza veliko lažja.

Zanimanje za runsko pisavo pa sega še dlje v preteklost. V 16. stoletju je švedska kraljeva družina z navdušenjem podpirala vse poskuse dviga ugleda in ponosa, zato je razkazovala veličastne temelje svoje moči. V 16. stoletju sta škof Johannes Magnus (1488-1544) in njegov brat Olaus Magnus (1490 - 1557) naredila podrobne reprodukcije zapisov. Učitelj Johannes Bureus (1568- 1652) se je uspel celo naučiti pozabljene umetnosti branja run in leta 1599 izdal priročnik o runah, s pomočjo vrste izvirnih besedil pa je razvil tudi runsko abecedo.

Spomeniki

Največja znana skandinavska skala z runskimi zapisi izvira iz Röka. Leta 1862 je krajevni duhovnik ukazal, naj ga vgradijo v steno njegove cerkve. Seveda so spomenik odstranili in ga postavili na najboljši možni položaj. Granitna skala meri 3,82 1,38 0,43 metra, na njej pa je zapisanih 725 run. Iz nekega razloga je bilo pisca teh run strah iste rune pisati skupaj, prav tako pa ni znano, kje se zapis začne in kje konča. Ko so ga razvozlali, se je izkazalo, da najobsežnejši osrednji del poveličuje fantastično premoženje Theodorica Velikega (450-526), kralja Ostrogotov.

Večina predmetov z runskim zapisom pa vsebuje krajše informacije, kot so "slavni meč, ki ne prizanaša sovražniku (Torsbjerg na Danskem) ali "uročena" na osti sulice iz groba v Vaerlosu. "Tu leži Swabahari s hudimi ranami. Jaz, Stainawari, sem naslikal te rune", je zapisano na nagrobniku v Tuni. "Hadawulf je kmetom in novim poglavarjem podaril dobro leto", pa je zapisano na skali z runami v Istabi. Na 4-metrskem kamnitem stebru v Bjórketorpu so vklesani celo uroki: "Tu sem skril vrsto čarobnih run. Tisti, ki uniči ta spomenik, bo zahrbtno umorjen na bojnem polju."

VILIJEM OSVAJALEC - ANGLEŠKI KRALJ
Zmagoviti vodja

Vilijem si je prislužil ugled popolnega in spretnega vojaka. Njegova moč se skozi čas ni zmanjšala in kratko obdobje miru po letu 1060 mu je omogočilo, da je okrepil svojo mlado kneževino v Normandiji. Zaradi svoje avtoritete je uspel skleniti zavezništva s pogumnimi bojevniki, zaradi dragocenih in izjemnih organizacijskih spretnosti ter zaradi prirejanja različnih iger pa je uspel zagotoviti povečanje svojega vpliva. Zaradi ugodnih notranjih in zunanjih razmer je lahko razmišljal tudi o rasti in širitvi kneževine. A še vedno ni bilo verjetno, da bo sin hčerke grobarja postal angleški kralj. Leta 1063 je Vilijem Normandiji priključil kneževino Mayenne in kmalu tudi Bretanjo. Leta 1066 ni bilo več ozemlja, ki bi ga lahko priključil svoji kneževini neposredno, zato pa se mu je odprla pot do rasti prestiža in vpliva na drugi strani Rokavskega preliva.

Vilijem in Harold Godwinson

Haroldov obisk Normandije je tema, o kateri je že pogosto tekla razprava in razlogi za Haroldov obisk niso povsem jasni. Med njegovim obiskom sta princa skupaj odpotovala v Bretanjo, da bi se borila proti princu Conanu, kjer naj bi Harold obljubil Vilijemu, da mu bo pomagal osvojiti angleško krono. Druga hipoteza domneva, da je Harold obiskal Normandijo, da bi našel moža za svojo sestro Edith. Spet druga hipoteza pa domneva, da je hotel osvoboditi anglosaksonska talca, svojega mlajšega brata in bratranca.

Če je šlo za prisego na relikviji, kot trdijo Normani, je bila to obljuba, ki jo je Vilijem izsilil, kar je vodilo v politične dogovore in izgovor za odpravo v Anglijo. Tudi če Harold še ni razmišljal o tem, da bi krono vzel sam, se je zavedal, da ima pravico do tega. Toda zavedel se je, da mora predvsem poskrbeti za varnost južne angleške obale.

Priprave

Kronanje Harolda Godwinsona po smrti angleškega kralja Edvarda je potekalo brez zapletov in hitro, kar pomeni, da so ga načrtovali že veliko prej. Ko je novica prispela do Vilijema, je ta začel sklepati diplomatske zveze z namenom povečanja vpliva in podpore za vojaški napad. Viljemov tast Baldwin, regent mladoletnega francoskega kralja, je hkrati iskal podporo za enak napad, ki bi ga sprožil papež Aleksander II. To je Viljemu zagotovilo mir na mejah. Rimski cesar Henrik IV (1050-1106) pa mu je zagotovil, da se ne bo vpletal v konflikt. Pomembno si je zapomniti, da je načrtoval napad na deželo, večjo od njegove, in bogato kraljestvo, v katerem živi več ljudi in ga ščiti izkušen vladar. To ni bil plenilski napad vikinške horde, ki bi izginila po tem, ko dobi svoj plen, temveč je bila to vojna z večjim vložkom. V preteklosti je to uspelo tudi nekaterim drugim vladarjem, kot je na primer kraj Knut Veliki (okrog 997-1035).

Vazali kralja Vilijema so se zbrali pri Lillebonnu. Njihova naloga je bila zaščititi kneževino v primeru napada, ni pa se jim bilo treba pridružiti vojaški odpravi zunaj meja. Vilijem je uspel prepričati barone in napad se je lahko začel. Vilijem je ukazal izgradnjo velike flote, ki je bila pripravljena v nekaj mesecih. Novica se je hitro razširila in privabila vse vrste bojevnikov, ki so se v upanju na slavo in bogastvo hitro pridružili vojski.

Približno osemsto do tisoč ladij je od julija do septembra čakalo na ugoden veter. Viljem je verjetno vedel o kampanji Harolda Hardrada na severu Anglije in je čakal na izid bitke. Vojska je bila šibka, ne glede na zmagovalca. Viljem je le s težavo brzdal tako veliko vojsko, Harold pa je imel verjetno enake težave na drugi strani Rokavskega preliva.

Zajtrk na morju

Harold je menil, da je primeren trenutek za invazijo iz Normandije minil, zato je ukazal umik sil, ki so varovale obalo. Toda v noči 27. septembra se je smer vetra spremenila in zjutraj je Vilijem ukazal, naj se vkrcajo in pripravijo ladje. Operacija je potekala brez vseh težav in zvečer je flota odplula proti angleški obali.

Kralj Viljem ni vedel, kaj ga čaka na obali. Dogovorili so se, da se pred pristankom vse ladje zberejo. Viljemova čudovita poveljniška ladja Mora je bila hitrejša in je imela boljšo razporeditev teže kot preostala armada. Ko je napočilo jutro in so bili blizu obale, sta kralj in posadka dojela, da so sami, saj so bili tako hitri. Da bi se izognili paniki in skrbem, je Viljem ukazal, naj postrežejo obilen zajtrk. Ko so končali z obedom, so se na obzorju že pojavile počasnejše ladje.

Pristali so brez vseh težav in niso naleteli na odpor. Tudi ko je Viljemu spodrsnilo pri izkrcanju z ladje in je padel na obali, kar med vraževernimi vojščaki velja za slabo znamenje, je vse to obrnil na šalo in rekel: "Tako bom zavzel to deželo. Od tega trenutka je moja."